Slovenci in Hrvati imamo veliko skupnih lastnosti. Pismenost ljudstva v obeh drzavah se je zacela kot slovensko slovstvo. Najstarejši pisci na Hrvaškem so svoj jezik imenovali namrec 'slovenski'. Na jezikoslovnih zemljevidih spada Zagreb na kajkavsko podrocje, k slovenskemu jeziku, za razliko od štokavšcine. Istra je vecino svojega zgodovinskega obstoja spadala h Kranjski dezeli. Sploh je zgodovina obeh dezel zelo povezana. Celjski grofje so imeli velika posestva v Slavoniji, povezani pa so bili s Frankopani, Valvazorjeva knjiznjica je spravljena v Zagrebu, kupolo zagrebške katedrale pa je naredil nek domaci mojster iz Gorenjskega.

Skupni so nam tudi kmecki upori in vojne s Turki. Premnogim zgodovinskim osebnostim je sploh tezko dolociti narodnost, ker si jih lahko lastimo oboji. Skupna nam je sploh vsa zgodovina do pred nekaj leti. V 19. stoletju smo se oboji osredotocili na našo pravico, da zivimo v avstroogrskem cesarstvu kot enakopraven in konstitutiven narod, ne pa kot vazali brez narodne enakopravnosti. Ce ne bi prišlo du prve svetovne vojne, bi se to tudi zgodilo, namrec zdruzitev vseh juznih Slovenov v Avstriji v enotno kraljevino pod cesarsko krono.

Ko je Avstrija proti koncu 1. svetovne vojne razpadala, so naši politiki obvestili mednarodno skupnost o drzavi Slovencev, Hrvatov in Srbov, a mednarodne sile so jo ignorirale in nas prisilile, da smo se zdruzili s kraljevino Srbijo kot manjvreden vojni plen, zaradi manipulacij s plebiscitom smo izgubili Koroško, Italija pa si je kot zmagovalka vzela Trst in nekaj Primorja, Ceprav nismo 'bili na strani porazencev', temvec smo bili takrat še zatiran narod, ki je bil tik pred tem, da uveljavi svojo konstitutivnost. Ko bi ze bili konsitutivni, pa bi šli v vojno skupaj z Avstrijci, bi to še nekako bilo legitimno, ker pa še nismo bili uradno konstitutivni, temvec smo imeli za to le vse pogoje, pa nas mednarodna skupnost ni imela kaj kaznovati in nam jemati Trst.

Mednarodna skupnost je takrat torej nepošteno prevarala Slovence, Hrvate in Srbe. Naša legitimna pravica svobodnih ljudi je, da zahtevamo vrnitev v prejšnje pravno stanje, ki se je nelegitimno spreminjalo proti naši volji. Z zdruzitvijo Slovenije in Hrvaške odpadejo vse nenaravne tezave z mejami med nami, pravicno pa bi bilo, da bi se o pridruzitvi taki drzavi odlocali na plebiscitih na Koroškem ter Trzaškem, pa tudi v Bosni, povsod tam, kjer je bilo še ne sto let nazaj ozemlje prve SHS. Tisti koroški plebiscit ne velja, ker se je takrat šlo za zdruzitev s kraljevino Srbijo, zdaj pa govorimo o povrnitvi v stanje SHS- Slovencev, Hrvatov in Srbov pred zdruZitvijo s Srbijo v SHS Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Od politikov kaj takega ni pricakovati, ne slovenskih, ne hrvaških, saj morajo le-ti za vsako pasjo figo spraševati v Bruslju za dovoljenje, sploh pa ne tujih, saj veliko lazje manipulirajo z majhnimi marionetkami kot z drzavo, ki zna sešteti ena in ena. Ime samo ni bistveno, lahko je Slavija, Ilirija, Karantanija, Savija, Slovenija, Jadran, Istra itd, pokrajine naj bodo zgodovinske (Kranjska, Štajerska, Slavonija, Dalmacija itd), jezika naj bosta zaenkrat uradna dva, ( ceravno bi bilo scasoma prav legitimirati vsa narecja kot uradno enakopravna ), prestolnica bi lahko bil Zagreb ( ze prestolnica v SHS ) ali Ljubljana ( ze prestolnica v Ilirskem kraljestvu ), ali Dubrovnik ( prastaro svobodno mesto ), še najboljše pa bi bilo, ko bi glavno mesto bil Trst ( prastaro svobodno mesto ), saj je naša Edina zgodovinska mednarodna metropola, pa tudi, še italjanski Trzacani bi raje stanovali v slovenski - ilirski prestolnici, kot pa v italijanskem slepem crevu, da o Slovencih niti ne govorimo.

Torej, drage Hrvatice in drage Slovenke, spoštovani Slovenci in spoštovani Hrvati, kot vredni potomci svojih prednikov, pokazimo da znamo sosedi in sorodniki tudi stopit skupaj, ce je treba in si izboriti svojo staro pravdo.

Zivela Ilirija!